Razmišljanje: Kako Slovenija prispeva h globalni migracijski krizi?

V sklopu projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., v katerem sodeluje tudi Inštitut za afriške študije, bomo vsak mesec delili osebna razmišljanja o aktualnih temah, kritično ovrednotili obstoječe stanje ali podali predloge za izboljšave. Razmišljanje je v avgustu 2018 pripravila Katarina Bervar Sternad, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC.

Ena temeljnih nalog nevladnih organizacij na področju človekovih pravic je opozarjati države na njihovo spoštovanje mednarodnopravnih obveznosti in nacionalne zakonodaje ter jih spodbujati, da standarde tega varstva ohranjajo, zvišujejo ter predvsem ne odstopajo od načela univerzalnosti človekovih pravic.  Morda se je zdelo, da je v manjših, razvitejših državah, kot je Slovenija to lažje, a naše zadnje izkušnje kažejo, da je tudi Slovenija stopila na stran držav, ki so zavoljo učinkovitega varstva meje, pripravljene kršiti pravice tistih, ki pri nas iščejo zaščito. 

Vsaka suverena država ima seveda pravico izvajati nadzor na svojem ozemlju in mejah, temu pač nevladne organizacije nikoli nismo oporekale, vendar pa mora to izvajati skladno s svojo nacionalno zakonodajo ter z mednarodnopravnimi obveznostmi, tj. ob spoštovanju vseh temeljnih človekovih pravic posameznikov, ki jih v zvezi s tem obravnava. Splošna deklaracija človekovih pravic v 14. členu določa, da ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem. Pravica do azila je priznana tudi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

Slovenija se je zavezala zagotavljati pošten in učinkovit azilni postopek, v katerem se lahko presodi o potrebi po zaščiti vseh, ki izrazijo namero zaprositi za mednarodno zaščito, prosilcev za azil brez ustreznih postopkov ali brez utemeljenih razlogov zato ne sme zavrniti. Pri tem je Slovenija dolžna spoštovati tudi načelo nevračanja (non-refoulement); to je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državam, da bi kogarkoli poslale, bodisi posredno ali neposredno, nekam, kjer bi obstajal dobro utemeljen sum, da se bo tam soočal z resno nevarnostjo, da bo podvržen mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

Dosedanja praksa obravnave prebežnikov ni kazala, da bi slovenska policija sistematično kršila zakonodajo na tem področju, zato so bile informacije, ki smo jih v juniju 2018 pridobili od novinarskih kolegov in nevladnih organizacij na Hrvaškem in v Bosni nove in smo se jih odločili podrobneje preveriti in analizirati. Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC je tako še v istem mesecu opravil obisk Velike Kladuše ter Bihaća z namenom preverjanja informacij o domnevnih nezakonitih praksah policije pri vračanju posameznikov, ki izrazijo namero za mednarodno zaščito, iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško  in njihovem posledičnem vračanju v Bosno in Hercegovino.  Sočasno s poročanji o domnevnih nezakonitih praksah policije pri vračanju smo zaznali tudi izrazit upad števila novo vloženih prošenj za mednarodno zaščito.

Na podlagi opravljenih intervjujev, pregleda ter preučitve dokumentacije, na podlagi statističnih in ostalih podatkov, ki smo jih zbrali smo zaključili, da je s strani slovenske Policije prišlo do omejevanja učinkovitega dostopa do azilnega postopka tujcem, ki so vstopili v Slovenijo, s tem pa tudi pravice do azila; pribežniki niso bili ustrezno informirani o tem, kako lahko zaprosijo za mednarodno zaščito, in niso bili obravnavani v predhodnem postopku, ki bi jim omogočil nadaljevanje podaje prošnje za mednarodno zaščito.

S tem je tudi Slovenija prispevala h množičnim  kršitvam pravic pribežnikov, ki so prišli v Evropo po zatočišče, dostojno in varno življenje. Težava niso zgolj posamične kršitve, ki v tem primeru kažejo tudi na sistemsko kršenje nacionalne in mednarodne zakonodaje, pač pa prispevek oz. negativni pristop Slovenije k reševanju globalne migracijske krize. Namesto, da bi Slovenija okrepila svoje delovanje na področju preprečevanja konfliktov v izvornih državah beguncev, se zavzemala za financiranje gradnje šol, bolnišnic in druge infrastrukture, ki bi ljudem omogočala dostojno življenje v svojih državah, se je pridružila skupini evropskih držav, ki očitno brez slabe vesti potepta svoje zaveze in zanika odgovornost, ki jo ima do ljudi, ki so morali zapustiti svoje domove.

Namesto tega kako preprečevati vstop v  našo državo, bi se Slovenija  morala spraševati zakaj starši tvegajo svoje življenje ali življenje svojih otrok, da bi zapustili svoj dom in se napotili v neznano in kaj je treba storiti, da bi to preprečili. O tem v novi študiji OECD Stanja krhkosti (States of Fragility) razglablja tudi Jorge Moreira da Silva, direktor za razvoj in kooperacijo pri OECD in poudarja, da če mednarodna skupnost ne bo spremenila načina investiranja v izvornih državah, svet ne bo dosegel glavnega namena Združenih narodov pri globalnih ciljih trajnostnega razvoja: da se nikogar ne pusti ob strani.

Kaj bo torej storila Slovenija?

Katarina Bervar Sternad, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC PIC logo


Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., v katerem sodeluje tudi Inštitut za afriške študije, finančno pa ga podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Logo MRSLOGO BARVNI RGB_belo ozadje_TRAJNOSTNO_LOKALNO_GLOBALNOlogo_Sloga1

Leave your comment