Razmišljanje: Z davčno pravičnostjo do izobrazbe za vse

V sklopu projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., v katerem sodeluje tudi Inštitut za afriške študije, bomo vsak mesec delili osebna razmišljanja o aktualnih temah, kritično ovrednotili obstoječe stanje ali podali predloge za izboljšave. Razmišljanje o plačevanju davkov je v oktobru 2018 pripravila Maruša Babnik, zunanja strokovna sodelavka iz Ekvilib Inštituta.

Prvi polni teden v oktobru v Sloveniji vsako leto od leta 1954 dalje namenimo otrokom in opominjanju na njihovo blaginjo. Blaginja njih, kot vseh nas, pa je neposredno povezana z zagotavljanjem javnih storitev posamezne države in s tem z davki. 

Ne dolgo nazaj sem prebrala izjavo »otrok, ki ne končna osnovne šole, v življenju nima pravih možnosti za uspeh,« kar me je vodilo, da sem se pozanimala o obsegu problematike dostopa do izobrazbe po svetu. Več kot 260 milijonov otrok in mladih po svetu ne hodi v šolo, pri tem 5 milijonov več deklic kot dečkov ne bo nikoli stopilo v učilnico. Po drugi strani je med hodečimi v šolo kar 617 milijonov otrok, ki v šoli ne bo osvojilo niti osnovnih znanj zaradi slabe kakovosti šolstva v njihovi skupnosti. Pri nas naj bi bili v takšnem položaju izključno romski otroci, predvsem tisti, ki živijo v neformalnih romskih naseljih. Po statistikah pa v Sloveniji 3 % šoloobveznih otrok med 6. in 14. letom ni vključenih v osnovno šolo, a bolj zaskrbljujoče je, da je pod pragom revščine v letu 2017 živelo kar 49.000 mladoletnih otrok (ali 12,8 % vseh otrok). Številka, pravijo raziskovalci, bi bila višja brez socialnih transferjev družinam.

Svetovnim številkam prispevajo predvsem države globalnega juga, za katere je značilno kronično pomanjkanje sredstev za (kakovostno) šolstvo, čeprav gre lahko tudi za z naravnimi viri najbogatejše države sveta. In medtem ko so oktobra naše misli pri otrocih, bomo že s 5. novembrom obeležili eno leto od enega najnovejših obsežnih davčnih škandalov, Rajskih dokumentov. Gre za davčni škandal svetovnih razsežnosti številka 5 ali 6 ali – emmm, pa saj ni važno, po letnih razkritjih od leta 2014, se nas večina že tako ali tako več ne odzove na posamezna poročila. A tistim, ki še spremljamo, so lanski Rajski dokumenti razkrili še več obsežnih strategij davčnega načrtovanja več kot 100 multinacionalnih podjetij, med katerimi sta tudi Nike in Apple, ter aktivnosti v davčnih oazah več kot 120 politikov in svetovnih voditeljev.

A prav izobrazba in blaginja otrok sta del razlogov, zakaj naj bi del prihodkov državljani ter podjetja namenjali za davke. Če davki niso plačani, je manj denarja za šolstvo: manj sredstev za učitelje in za šolske stavbe, ni sredstev za sanitarije, za potrebščine ter malico. O teh stvareh učenci ne bi smeli razmišljati, ko so v šoli, in vendar so ponekod prisiljeni razmišljati prav o tem. Podatki, ki so bili objavljeni ob razkritju SwissLeaks (2015), so na primer pokazali, da je bilo 48,3 milijona dolarjev, povezanih z Zambijo, parkiranih na švicarskih bančnih računih. Istočasno se zambijska vlada trudi financirati javne storitve za uresničevanje pravic svojih državljanov, med katerimi kar 47 % otrok ne zaključi osnovne šole in kar 60 % prebivalstva živi pod pragom revščine.

Žal se pogosto pomena davkov niti ne zavedamo, zato vedno obstajajo posamezniki in podjetja, ki iščejo načine, kako se izogniti plačilu davkov – t. j. na »legalen« način, a če ne gre tako, tudi drugače. Multinacionalke so iz tega naredile znanost oz. bi se po kreativnosti nekaterih davčnih svetovalcev lahko govorilo celo o novi obliki umetnosti. Samo izogibanje davku na dobiček podjetij prikrajša države po svetu za 500 milijard dolarjev letno. Si težko predstavljate to številko? Če bi dolarske bankovce položili enega na drugega bi lahko naredili vsaj 135 kupčkov denarja, ki bi segali od površja Zemlje do Lune. Si lažje predstavljate sedaj? Tudi jaz ne.

Dejstvo je, da škandali in sama aktivnost izmikanja plačevanju davkov s strani multinacionalk svetovnih razsežnosti uničujejo naša gospodarstva in prikrajšajo vlade, s tem pa naše skupnosti, za sredstva, nujno potrebna za plačilo javnih storitev. Te so bistvenega pomena za zagotavljanje temeljnih in človekovih pravic, vključno s pravicami otrok do izobrazbe, kot tudi za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Davki so temeljni prihodek za zagotavljanje človekovih pravic, ne le z vidika zagotavljanja finančnih virov, ampak ker je ena osnovnih nalog davčnih politik odpravljanje neenakosti, kot tudi izkaz tega, kako odgovorne so vlade do svojih ljudi.

Trenutno davčne oaze omogočajo multinacionalkam in premožnim posameznikom, da namerno plačujejo nizke davke ali celo nič davka na svoj dobiček in premoženje. Tako smo priča zgodbam o vaških gostilnah, ki plačujejo več davka od Facebooka, in o Edu Sheeranu, ki, čeprav zasluži manj od prihodkov Starbucksa in Amazona, plača več davka v Veliki Britaniji od omenjenih multinacionalk. Sigurno poznate tudi kakšne podobne slovenske zgodbe? Ob tem naj opomnimo, da vsaka država lahko v katerem koli trenutku s spremembo svoje davčne zakonodaje postane ali predstavlja neko vrsto davčne oaze sosednji državi ali svetu ter s tem vpliva na njihov (ne)razvoj.

S prenosom dobička v davčne oaze se še posebej škoduje revnejšim državam, kjer posamezniki (zaposleni in potrošniki) ne morejo prevzeti dodatnih obveznosti v obliki povišanih davkov na svoja ramena. Revnejše države so močno odvisne od obdavčitve podjetij kot vira dohodka za zagotavljanje javnih storitev in za boj proti revščini. A učinkom ne uidejo tudi bogatejše države. Kljub temu vlade po svetu tekmujejo, katera bo bolj znižala davek na dobiček, katerega svetovno povprečje se je med letoma 1980 in 2015 znižalo za več kot 15 %. Gre za tekmo proti dnu, saj bo, če se bo tako nadaljevalo, stopnja obdavčitve dobička podjetij leta 2052 padla na nič. Po drugi strani narašča število držav s povišanim  davkom na dodano vrednost (poljudno: potrošniškim davkom). Obenem so se po letu 1975 stopnje tega davka v najbogatejših državah sveta strmo dvigale in do leta 2015 poskočite na 19,2 %. V Sloveniji podjetja plačujejo davek na dobiček nižji od svetovnega in evropskega povprečja in potrošniki davek na dodano vrednost višji od povprečja najbogatejših držav.

Na nas je, da se kot državljani, zaposleni, potrošniki in predvsem kot ljudje s pravicami, izobrazimo ter opolnomočimo tudi na področju davkov, se skupaj zavzamemo za pravičnejši davčni sistem pri nas in po svetu ter zahtevamo, da tudi multinacionalke plačajo svoj pravični delež za blaginjo, h kateri stremimo. Vlade morajo zagotoviti, da so njihovi davčni sistemi pravičnejši, bolj progresivni in da bolje zagotavljajo vsem otrokom poln dostop do dobre, kakovostne izobrazbe.

Pripravila: Maruša Babnik, zunanja strokovna sodelavka, Ekvilib Inštitut


Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Logo MRSLOGO BARVNI RGB_belo ozadje_TRAJNOSTNO_LOKALNO_GLOBALNOlogo_Sloga1

Leave your comment