V sklopu projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., v katerem sodeluje tudi Inštitut za afriške študije, bomo vsak mesec delili osebna razmišljanja o aktualnih temah, kritično ovrednotili obstoječe stanje ali podali predloge za izboljšave. Razmišljanje o neenakosti je v juliju 2018 pripravila Jana Lampe, sodelavka Slovenske karitas

V teh dneh se na Slovenski karitas, kjer sem zaposlena, veliko sprašujemo Kaj nam pomeni dom? Zakaj? V sklopu triletnega mednarodnega projekta ozaveščanja MIND – Migracije.Povezanost.Razvoj., ki ga sofinancirata Evropska Unija in Ministrstvo za zunanje zadeve RS, skupaj z 11 EU partnerji začenjamo z dvomesečno akcijo ozaveščanja #whatishome, ki bo potekala na socialnih omrežjih in preko drugih aktivnosti. Akcija bo spodbujala prebivalce Slovenije, da razmislimo o tem kaj nam osebno pomeni dom, ter tudi kaj ljudi po svetu sili, da zapustijo svoj dom. Ob tem želimo predvsem osvetliti vzroke za migracije in kako so te povezane z univerzalnim trajnostnim razvojem. Hkrati želimo spodbuditi k solidarnosti z vsemi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoj dom zaradi različnih vzrokov (70 milijonov  ljudi na svetu nima varnega doma), kot so posledice podnebnih sprememb, skrajne revščine, vojne ali pa so odšli zaradi ljubezni, dela, prav vsi pa v želji da najdejo varno zavetje, toplino, sprejetost, zaupanje, boljše in dostojnejše pogoje za življenje. 

Verjamem, da ima v osnovi vsak človek rad svoj dom, kjer je bil rojen, kjer ima družino, prijatelje, da se želi tam razvijati, in da ga večina ne želi zapustiti iz lepega, ampak ker ga nedostojne življenjske razmere ali celo nevarnost po izgubi življenja prisilijo v to.

Od leta 2010 spremljam na terenu v Ruandi in Burundiju razvojne in humanitarne projekte, ki jih tam izvaja Slovenske karitas preko akcije Za srce Afrike, in ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje zadeve. Ob spremljanju razvojnih projektov s področja oskrbe z vodo in hrano, zdravstva in šolstva ter učinkovite rabe naravnih virov v teh dveh državah, ki so nastali na podlagi potreb lokalnega prebivalstva in jih izvajamo večinoma v sodelovanju s slovenskimi misijonarji, ki tam delujejo že desetletja in dobro poznajo lokalne razmere in potrebe, se veliko srečujem z domačini, se z njimi pogovarjam, opazujem življenje na podeželju in tudi kakšne so razlike v primerjavi z življenjem v mestu, kaj se dogaja na politični ravni itd.

Življenje na podeželju v teh državah je zares preprosto, revščine je veliko. Ljudje vsak dan hodijo peš s kanticami kilometre daleč po vodo, med njimi je veliko otrok. Kadar so hude suše, ki jih je v teh krajih vse več kot posledica podnebnih sprememb, je še težje, še dlje je treba po vodo. Ljudje so zelo pridni, obdelan je vsak košček zemlje. Kadar ni suše ali močnih padavin pridelek je … Pogosto pa imajo zemlje premalo, ali pa je sploh nimajo, da bi lahko preživeli svojo družino. Priložnosti za druga dela in za zaslužek pa so redke. Nekateri se ukvarjajo s kakšno malo trgovinico, popravilom koles, šivanjem ipd. Ker starši nimajo možnosti zagotoviti dovolj osnovnih dobrin za preživetje svoje družine, je stopnja podhranjenosti velika. V Ruandi je vsaj 30 % otrok v starosti do 5 let podhranjenih, v Burundiju je ta % veliko večji. Ti otroci se počasneje telesno in umsko razvijajo, zato se tudi težje učijo v šoli, če imajo sploh možnost hoditi tja. Letos sem se srečala v Ruandi z deklico, ki ima 12 let, izgleda pa je stara 4 leta. Človek se kar zgrozi. In še veliko je bilo takšnih otrok. In vse to so posledice kronične podhranjenosti. Misijonarka sestra Vesna Hiti, ki dela v zdravstvu, pa mi je rekla, da je tudi veliko odraslih kronično podhranjenih, ženske imajo med 38 in 42 kg, veliko moških niti 50 kg ne. Lani sem se srečala tudi z notranje razseljenimi ljudmi, ki so zaradi dolgotrajne suše in hude lakote v kraju Kirudno, pribežali v kraj Ruzo v Burundiju. Bili so čisto prestradani. Na Karitas smo jim pomagali s hrano, motikami, semeni, oblačili, odejami idr. V zameno za prejeto, so sestram pomagali pri preprostih delih na misijonu. Letos sem se ponovno srečala z njimi. Izgledali so mnogo bolje. Nekateri so šli za delom v sosednjo Tanzanijo, da bi preživeli družine, drugi so ostali v Ruzo. Večina njih se ne namerava vrniti v svoj kraj, ker so tam prepogoste suše. Tudi sicer gre mnogo Burundijcev, predvsem moških v sosednjo Tanzanijo, da bi dobili možnost za delo in s tem preživeli svojo družino. Vendar je veliko razočaranih, ali pa se ne vrnejo nazaj k družini. Žena ostane sama z otroci … V Burundiju sem že od leta 2015 priča tudi konfliktu, ki se dogaja na politični ravni, večkrat je situacija zelo vroča. V Ruandi je sedaj že preko 60.000 političnih beguncev iz Burundija. Tudi med državama je čutiti napetost. Ko sem bila letos na terenu, so se pripravljali na volitve, preko katere naj bi spremenili ustavo, da ima predsednik lahko mandat neomejeno število let. Veliko mladih, ki so na njegovi strani se je redno srečevalo, imeli so zborovanja, po celi državi propaganda, čutiš napetost … Še dobro, da se ob volitvah ni nič zgodilo. Kajti vsak konflikt v teh državah uniči napredek in razvoj, infrastrukturo, ljudje nimajo upanja za prihodnost … Mir je tako osnova za vsak razvoj, če ga imamo lahko skačemo od veselja. Tega bi se morali večkrat zavedati in biti hvaležni za to.

Ob vseh teh stiskah človek razume ljudi, da zapustijo svoj dom in gredo na pot, čeprav tvegano, z upanjem, da jih nekje čaka boljše življenje. Če se postavimo v njihove čevlje, bi mi verjetno storili enako. Imamo pa to srečo, da smo rojeni v državi, kjer imamo dobre pogoje za življenje, kjer vlada mir … Lahko pa bi bilo drugače, lahko bi bili mi rojeni nekje v Somaliji, Siriji … in bi bili mi tisti, ki bi bežali iz trpljenja in si želeli sprejetosti v novi deželi.

V preteklih tednih sem prebrala knjigo o zdravniku Pietru Bartolu iz Lampeduze, ki tam z oskrbo vsakodnevno pomaga beguncem, ki so prišli iz afriških držav tja s čolni – če so sploh preživeli pot, in jim nesebično v največji človečnosti pomaga. Iskreno sem bila ganjena ob njegovi humanosti in pretresena ob vseh zgodbah beguncev, ki  so se odpravili na pot proti Evropi v želji za preživetjem ali boljšim življenjem. Kaj vse ti ljudje doživljajo na poti v »boljše« življenje – posilstva, zapor, mučenje … Kdo bi hotel iti na takšno pot se sprašujem, verjetno ne iz lepega, predvsem pa se sprašujem, kje je rešitev tega …

Rešitev se mora zgoditi predvsem na globalni ravni. Ker tako naprej več ne gre! Potrebno je končati vojne, ustaviti trgovino z orožjem, kriminalne združbe tihotapcev z ljudmi, korupcijo, Zahod mora tudi nehati izkoriščati naravno dobrine, predvsem revnih afriških držav, ublažiti podnebne spremembe, v najrevnejših državah pa je potrebno ustvariti pogoje za razvoj in za dostojno preživetje vseh prebivalcev s podporo s sredstvi in prenosom znanj, da se bodo lahko razvijali v svojem domu, družini, lokalnih skupnostih in državah.

Na lokalni ravni v državah v razvoju, iz katerih je največ ljudi prisiljenih zapustiti svoj dom tudi zaradi skrajne revščine, je potrebno ljudem dati predvsem možnost za preživetje, da jim tega ne bi bilo potrebno storiti, razen če si to želijo.  Ob svojih terenskih obiskih smo skupaj z misijonarji v Afriki razmišljali, kako bi najrevnejšim staršem dali možnost za delo. Gradili smo šole, zdravstvene centre itd. Že ob teh projektih je mnogo staršev dobilo delo in lažje preživelo družine. Sedaj pa je te zgradbe potrebno vzdrževati, kuhati hrano za šolarje, podhranjene otroke itd. V program Karitas z imenom Z delom do dostojnega življenja, ki je nastal kot odgovor na te potrebe ljudi imamo v 10 lokalnih skupnostih v štirih Afriških državah (Ruanda, Burundi, Centralnoafriška republika in Madagaskar) v delo sedaj vključenih že cca. 300 staršev, med njimi preko 90% žensk, ki prejmejo redno plačilo za svoje delo in s tem lažje preživijo svojo družine – imajo za hrano, zdravila, šolanje otrok, nekateri so si kupili zemljo, domačo žival, popravili hišico. Ob terenskem obisku so mi mnogi straši povedali, kako so veseli da imajo delo, in da se jim je povrnilo dostojanstvo. Tako kot starši v Sloveniji, si starši tudi drugje po svetu želijo delati in z lastnimi rokami preživeti svojo družino. Misijonarka, ki spremlja ta program v kraju Rwisabi v Burundiju je povedala:  » Z možnostjo dela in zaslužka v domačem kraju, so se zmanjšale migracije družin proti Tanzaniji. Opogumljamo jih za medsebojno pomoč in sodelovanj in da si z lastnimi napori zagotovijo boljšo prihodnost za svoje družine.«

Za konec pa bi rada k temu dodala še, da je potrebno omogočati možnost šolanja vsem otrokom. Mnogi po svetu, danes žal te možnosti zaradi revščine nimajo. Kajti izobrazba je pot do poklica, do boljše prihodnosti …

Jana Lampe, sodelavka Slovenske karitas

Razmišljanje je nastalo v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., v katerem sodeluje tudi Inštitut za afriške študije, finančno pa ga podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.